Otočje Belitung
Po vrnitvi iz tropskega gozda sva se od Bornea z Zlato poslovila in odjadrala proti otočju Belitung. Dva dni in 260 nm je bila dolga pot. Prvi dan naju je v noč na poti proti zahodu pospremil lep južni veter, ki je proti jutru omagal. Južno od Bornea je morje vseskozi plitvo in sem Skokico proti jutru zasidral kar na odprtem morju dvajset milj od obale in dan ter nov veter počakal v postelji.
Dan je prišel, veter pa šele popoldne, zato sva do večera moto-jadrala. Ponoči je spet pihalo z juga in motor je lahko miroval. V drugem delu noči je nad Skokico privršala nevihta s preko 30 vozli vetra s severa, da sem komajda uspel še pravočasno pospraviti glavno jadro in skrajšati ter prestaviti genovo. Sledila je ura borbe z vetrom in valovi, da na barki ne bi bilo nepotrebne škode, potem pa se je narava začela umirjati in sem sprednje jadro postopoma spet lahko podaljševal. Tretji dan dopoldne sva prijadrala do prvih otokov Belitunga, kjer so nas pozdravili koralni grebeni, ki niso vrisani na navtičnih kartah. Dva od teh grebenov sta bila v naravi točno na poti, ki jo je na elektronski navtični karti samodejno narisal Navionics. Če bi sem prijadrala ponoči, bi slepo sledil črti na elektronskem zemljevidu in bi se zagotovo zaletel v koralni greben, ki je bil tik pod gladino morja.
Pred Belitungom se je dopoldne naredila nova nevihta, zato se med otočki nisva ustavila, temveč sva zavetje raje poiskala v zalivu na jugu glavnega otoka.
Prvega maja sva jadrala med koralnimi in granitnimi otočki južno od Belitunga in se na dveh tudi ustavila za plavanje in sprehode po plažah. Na severu otoka Seliu sva Skokico zasidrala za čez noč, še pred večerom pa sva odšla na daljši sprehod po vasi in otoku. Podobno kot na drugih otokih je tudi tukaj na vaških cestah in otoških poteh mogoče slišati veliko otroškega smeha, na električnih skuterjih in mopedih pa mogoče videti veliko več otrok in mladine kot pa odraslih.
V soboto zjutraj sva odplula proti severu med otoki na zahodni strani Belitunga. V brezvetrju je Skokico poganjal motor. Po nekaj urah plovbe sva barko zasidrala v mirnem zalivu med otoki.
Med sidranjem mi je uspelo s Skokico nasesti na koralnem grebenu. Videl sem plitvino in barko ustavil, med obračanjem pa s krmilom zadel ob korale in potem sta veter in tok po svoje zasukala barko in med korale je zaneslo še kobilico. Z nekaj manevriranja sem barko uspel spraviti s čeri, krmilo in kobilica pa sta dobila nekaj prask. Popoldne se je pooblačilo, zagrmelo in čez Skokico je šlo nekaj ploh, ki so ohladile ozračje in oprale palubo barke, noč pa je bila potem povsem mirna.
Zjutraj sva se preselila na severozahod Belitunga in ob obali glavnega otoka našla skupino lepih koralnih in granitnih otočkov. Na lepe bele plaže in v morje v okolici otokov je narava “nametala” velike granitne skale in balvane.
Kisel dan je bil včeraj in sva ga z Zlato večinoma preživela v različnih pisarnah po Belitungu in v avtu, s katerim naju je šofer prevažal med pisarnami in trgovinami. Urejala sva indonezijske izstopne formalnosti. Pet uradov sva na različnih koncih glavnega mesta sva obiskala – carino, mejno policijo, karanteno, oddelek za pomorsko varnost in veze ter na koncu še luško kapitanijo. Uradniki so bili povsod prijazni, zatikalo pa se je pri plačevanju sicer majhnih zneskov za različne pristojbine. Plačila potekajo preko glavnih pisarn v Džakarti in preko istih pisarn potem izdajo tudi izstopne dokumente. Povezave z Džakarto so bile včeraj očitno počasne in postanki v posameznih uradih so praviloma trajali po več kot eno uro, z izjemo luške kapitanije, kjer sva na končni izstopni dokument čakala skoraj tri ure. Vmes sva nabavila hrano za naslednjih sedem dni na poti do Malezije in na bencinski postaji v kantice natočila nekaj goriva, ker vremenska napoved za naslednje dni ne obeta prav dosti vetra. Kantic za nafto sem imel s seboj šest, a napolnil sem lahko samo štiri, ker so na črpalki sprejemali samo plačila v gotovini. Računal sem, da bova nafto lahko plačala s kartico, zdaj pa sva morala do konca izprazniti denarnici. Ta črpalka v glavnem mestu Pandanu je bila tudi edina bencinska črpalka, kjer so točili nafto dex, ki je čista nafta. Na ostalih črpalkah točijo le nafto solar ali pa lahko nafto, ki je polovična mešanica nafte in palmovega olja. Takšna nafta za tanke na barki ni ugodna, ker v njej zrastejo alge, ki mašijo filtre in sistem goriva. Cena nafte se je zaradi Trumpa v zadnjih treh tednih z enega evra za liter dvignila na evro in štirideset centov za liter oziroma z dvajset na osemindvajset tisoč indonezijskih rupij. Po odhodu s črpalke sem videl, da je bilo do prvega bankomata le sto metrov in že med točenjem nafte v kantice bi se z lahkoto sprehodil do bankomata, dvignil denar in napolnil vseh šest kantic. Zvečer smo se vrnili na sever Belitunga, skupaj s Francozom Patrickom pojedli večerjo v vaški gostilni, potem pa v temi na morju za prvimi otočki poiskali Skokico, ki seveda ni bila osvetljena, ker nisem računal, da bomo za opravljanje izstopnih formalnosti potrebovali cel dan. No ja, prihranil sem tristo evrov, kolikor bi zaračunal agent, če bi ga najel, da bi za naju opravil vse izstopne formalnosti.
V torek sva se z barko in s čolnom potepala med granitnimi otoki na severu Belitunga in se na otokih sprehajala med granitnimi balvani na lepih belih plažah. Popoldne sva si v vaški gostilni privoščila še zadnjo indonezijsko kočerjo, proti večeru pa sva se prestavila k najbolj zunanjemu otočku Langkuas, kjer sva med sprehodom poleg 51 metrov visokega in 145 let starega železnega svetilnika videla še kopico mačk, petelinov in nekaj meter dolgih kuščarjev.
